Štirje igralci stojijo ob končni črti, običajno dva na blokih in dva v kotih, en igralec pa je zgoraj. Vse je pod črto prostih metov, zato je zgornji del igrišča popolnoma prazen.
Zakaj jo trenerji uporabljajo
To je postavitev, v katero se je v košarki najlažje postaviti in proti kateri je najtežje prevzemati, ker vsi štirje obrambni igralci stojijo drug ob drugem, obrnjeni v isto smer, in nihče ne more hkrati videti žoge in svojega igralca.
Zato se najpogosteje pojavi pri akcijah za vnos s končne črte. Štirje čez igrišče, obrnjeni proti igralcu, ki vnaša žogo, pomenijo, da je na voljo vsak kot za blokado ob končni črti, eno vtekanje za vrsto obrambnih igralcev pa prinese polaganje, preden se kdo obrne.
Uporabna je tudi kot oblika za napad na presing. Ko štiri igralce razporedite do končne črte in kotov, mora ekipa, ki igra presing, pokriti vso širino igrišča, prazen vrh rakete pa je mesto, kjer lahko branilec sprejme žogo in se obrne, ne da bi ga podvojili.
Na polovici igrišča je bolj vaba kot napad. Nad črto prostih metov ni ničesar, kar bi izvleklo obrambo, zato bo dobra ekipa preprosto zaprla raketo. Večina trenerjev 1-4 low jemlje kot začetno sliko in iz nje izstopi v dveh sekundah.
Kaj pride iz nje
- Igralec, ki teče ob končni črti. En igralec steče za obročem in pride iz stagger blokade na drugi strani, medtem ko se njegov branilec prebija skozi gnečo.
- Blokade v hrbet. Branilec, ki brani zgoraj v vrsti, dobi blokado, igralec, ki vteka, pa pride pred obroč.
- Lob. Nihče v vrsti, obrnjeni proti žogi, ne gleda obroča.
- Met iz kota. Umaknite dva, in vnos postane sprejem in met.
- Zapiranje in potop pod koš na šibki strani, ko se obramba odloči za prvo vtekanje.